občasni zvezek

Temu se reče nadaljevanje, ki je boljše od prejšnjega.

Priporočam!!!!!!!

Ocena: 6.5/10

 

Ah stara slava, ki pada in stavi na sex.

To je recept novodobnih nadaljevanj.

Kar ni zgodba nadomesti v obliki  golote in seksa.

Seks je kr ok torej,…..

Ocena: 3/10

 

Težko pričakovan prvi (od dveh) iz serije Stargate je spet ušel na net in vsekakor je film totalno razočaranje. V stilu last minute wrap-up se zgodba na silo potegne do prvega zaključka. Ori-ji so poraženi (upam da ne bodo fentali še Wraith-ov v drugemu delu).

Sicer za 7M dolarjev res ne morejo spraviti kaj posebnega skupaj  ampak glede na denar ki so ga zaslužili v preteklih letih bi res lahko dali kaj več od sebe.

Obilo užitkov ob gledanju čez 6 mesecev (verjetno Direct-to -DVD)

Ocena: 1.5 / 10

 

Nedvomno izjemna fotografija in background filma medtem ko sama zgodba šepa.  Skoraj zombie film, ki na srečo to ni (s kratkimi odtenki).

Če pade kakšen oskar za film ne komentiram nikoli več.

Ocena: 3/10

 

Vse nespanje od prejšnjih dni je doseglo višek in se odločiva da greva spat že ob 22tih da bova pripravljena za Jamajko in Kajmanske otoke.

Zjutraj naslednjega dne naju zbudi najin “pospravljalec sobe”, ki preverja če lahko že postelje posteljo. Sam mu dam okrog 30 let, menda je z Trinidada zato je tudi njegova angleščina zelo narečna. Vsekakor je zelo prijazen (spet napitnine) in nama pospravlja sobo 2 x na dan ter dostavlja vse časopise ter skrbi za svež led.

Takole zgleda ko ti na kup zloži cel kup brisač ki zgledajo kot nek zajec:

No zadnji dan mi dostavijo še cenik kakšne so “priporočene” napitnine in sicer naj bi znašala za gospoda ki skrbi za sobo 5.75 USD na dan (to so skriti stroški ki jih Slovenci nismo navajeni).

No kljub počasnemu prebujanju zasedeva svojo pozicijo v Sky Bar-u kjer nekako preživiva cel večer. Spotoma srečava še Darjo Švajger z možem Ivo-m, ki je vsa presenečena da sreča skoraj sosede (živimo 10 minut narazen). Zanimivo je da skoraj edina pijeva pivo (Corona) medtem ko se vsi nažirajo z koktejli (sam sovražim žgane pijače) in natakarji res nalivajo ogromne količine le teh v kozarce.

Prvi dan na ladji sva si naročila pijačo in sproti vlekla kartico medtem ko je v vseh ostalih dneh natakar takoj vedel kaj bova ter prav tako sva vedno plačala ob odhodu (za 15 % napitnine od vrednosti računa je vsak lahko prijazen).

Jutri pa Jamajka oziroma Ocho Rios……

 

Na ladjo nama je uspelo priti ob 14:00 medtem ko je bilo napovedano izplutje za 16:00.  Predviden čas plutja do Jamajke je bil 44 ur oziroma 750 navtičnih milj.

Ob vseh množicah potnikov ki se drenjajo za vstop na ladjo (3200 potnikov) se na ladji kar vsi zgubijo in dobiš občutek da jih ni več kot par sto.  Takoj sva se odpravila na zgornjo palubo kjer je že deloval Sky Bar v kateremu sva bila stalna gosta v naslednjih dneh.

Ob sedenju za šankom takoj slišim domač glas in ugotovim da nisva edina Slovenca na ladji. Starejši par nama razloži da je na ladji 90 Slovencev ki so na skupnemu izletu.  Res da je Slovenija majhna ampak Slovenca srečaš povsod po svetu (kar sva sploh ugotovila v naslednjih dneh).

Pred vstopom na ladjo dobiš posebno kartico ki velja kot plačilno sredstvo in vse kar porabiš ti zadnji dan odbijejo s kreditne kartice. Torej vse plačevanje je brez denarja, potreben je samo podpis na račun.

Po dveh pivih se odpraviva na firbec v restavracije in ugotoviva da čeprav še nismo izpluli se da povsod že dobiti hrano. Vsa hrana je samopostrežna (razen par restavracij kjer je potrebno doplačilo) tako da sva takoj ob prvemu pultu zapopadla in se najedla da sva komaj še dihala. Z veseljem sva ugotovila da je izbira hrane skoraj neomejena ter prav tako če ti uspe lahko ves čas preživiš samo  ob hranjenju saj so tovrstne aktivnosti neomejene količinsko in časovno. Sam se predvsem nagibam k različnim okusom in ne k količini tako da je bila ta možnost zame idealna.

Posnetek odhoda iz pristanišča http://vimeo.com/433723

Nadaljevanje sledi……

 

Taksistu je bilo ime Rafael in takoj sem se spomnil, da tam storitve in ustrežljivost laufajo malce boljše kot pri nas (napitnine so kar velik razlog).

Ker smo istih let, se takoj razvije debata predvsem so mu bile všeč najine cunje (do te mere, da si je prepisal imena proizvajalcev). Takoj ob izstopu iz letališke zgradbe pa pričakovan šok v obliki 28°C in visoke vlage (dodatno je še deževalo). Po obveznih dveh cigaretah pa takoj naprej v Fort Lauderdale v Holiday Inn.

Vsa pretekla zaspanost in sitost samega sebe je v trenutku minila.

Med potjo nama še ustavi na bencinski, da se naorožim z zalogo Corone in nikotina saj nama niti na pamet ne pride da bi šla še spat.

Cena prevoza je bila 100 USD (50 minut vožnje).

Hotel  za svojo ceno res izjemen  in ga priporočam vse, ki se boste mudili v tistih koncih (predvsem je hotel zraven pristanišča od kjer so pričetki križarjenj - hotelski kombi vas do tja zapelje zastonj).

Volja je bila a se telo ni pustilo tako, da po treh ekspresnih pivih in cigaretih oba popadava kot crknjene muhe.

Štiri ure spanja so bile res premalu ampak planov je bilo veliko, časa pa vedno premalo. Po zajtrku in kletju čez brozgo, ki ji pravijo kava se odpraviva v Circuitcity, da sem si nabavil kamero (ja zato pa do sedaj še ni bilo slik). Prvotno sem ciljal na Canon HV20 ampak me je  dolgotrajno testiranje prepričalo da vzamem Sony HDR-SR5. (Cena 1000 USD, pri nas pa 1000 EUR). Sledilo je še krajše bluzenje po okoliških trgovinah in nabava brezvezne robe ko sva že morala nazaj v hotel po najino kramo. (Cena hotela: 101 EUR).

Isti taksist naju zategne še v Port Everglades na terminal od Royal Carribean, kjer se naj bi vkrcala na Navigator of the Sea. 

Imela sva srečo saj če bi prišla 10 minut kasneje (že tako sva bila tam eno uro prej kot so naročili) bi vrsta pred nama bila daljša še za 500 oseb čeprav tudi stanje pred nama ni bilo vzpodbudno. Spet se ponovi sranje iz JFK-ja in ravno preden sva bila midva na vrsti za rentgenski pregled je sledila pavza za 20 minut. Čas izkoristiva za analizo preostalih potnikov, ki čakajo z nama (10 belcev, 190 črncev(ali pa afro-američanov:-)).

Ko zadeve končno stečejo smo na ladji v dvajsetih minutah.

Res kolosalna zadeva (pa sem mislil, da ima ANEK LINES veliko ladjo/trajekt).

Najina soba je 8671 kar nekako pomeni, da sva v osmemu nadstropju v zadnjemu levemu delu ladje).

Nadaljevanje sledi……

 

Z minimalno prtljago se ob 07:15 prikaževa na Brniku, da jo pičiva proti Fort Lauderdalu, kjer je bil cilj prvega dne potovanja.

Kot naročeno pa za šalterji dolga kolona tako, tako da je misel na kakšno kavo takoj odpadla, saj sva takoj po oddaji prtljage in pregledu takoj vstopila na bus in letalo.

Adria mi nikoli ni bila všeč saj se mi zdi, da so njena letala bolj podobna malemu mestnemu avtobusu, kot pa kakšni konkretni letalski mrcini.

Najbolj smešna pa je definicija Prvega razreda saj so vsi sedeži enaki, le da ob pričetku strežbe stevardesa med prvih par sedežev in preostalimi razpotegne miniaturno zavesico. Ne vem ali obstaja kakšna večja cena za sedež v ospredju ampak vsekakor ni vredna saj si dodatno deležen samo parih piškotov oziroma bombonov (kar so pač stregli v tistih malih košaricah).

Tudi hrana se mi zdi vsako leto slabša saj so tisti miniaturni sendviči res zanič (prejšnja leta so stregli vsaj bolj kakovostno robo, ki ni bila proizvedena pred parimi meseci).

Čakali sta naju dve prestopanji z zelo kratkim vmesnim časom (uro in četrt) tako, da mi je ves čas po glavi skakala skrb o zamujanju letal.

Malo manj kot ura in že drviva na drugo stran letališča v Zürich-u na naslednji let proti New Yorku. Letiva z American Airlines, ki ima najbolj ugodno povezavo in pa seveda ceno (mislim da 300 EUR ceneje kot kakšen US Airways ali pa United).  Edina bistvena  lastnost je da nimajo samostojnih ekranov za vsakega potnika ampak po preteklih iskušnjah so mi skoraj oči odpadle od non-stop gledanja v ekran.

Sedeži so bili kar dobro postavljeni (izbral sem jih sam preko www.AA.com strani s pomočjo nasvetov na www.seatgur.com) tako, da ni bilo kakšnega presenečenja s sedenjem na sredini po možnosti v družbi kakšne bolj obilne osebe.

Stevardese in stevardi pa klasični (vsaj za moje pojme) in sicer ženske nad 50 in pa moški, za katere dam roko v ogenj, da so istospolno usmerjeni (ne da bi imel kaj proti) ampak njihovo obnašanje  že meji na smešno.

Hrana in pijača sicer kar OK ampak, ob obilici časa preberem vse kar je napisano na škatli od ” Real Italian Pizza” in vidim datum proizvodnje tam nekje v sredini leta 2006 (američani so pač mojstri zamrznjene hrane).

Letalo sicer polno nemško govorečih potnikov (menda je ob prevladi eura nad dolarjem postalo nakupovanje v USA sploh aktualno).

Sledi še izpolnjevanje I-94W obrazca, ki je nujen za državljane tistih držav, ki smo v VWP (Visa Waiver Programme) in se nam ni treba ukvarjati z nekimi vizami in razgovori po ambasadah.

Po preskušanju vseh možnih položajev za večje udobj končno pristanek na JFK in spet presenečenje v obliki neskončno dolge vrste pred “immigration”. Ravno ko sva midva na vrsti da predloživa okončine na slikanje in arhiviranje naju vržejo v novo vrsto, ki so jo odprli na šalterju za ameriške državljane. Pač zgubiva še brezveznih pet minut z dodatnim čakanjem, ko končno prideva na vrsto, ki uradniku, ki prvič sliši da obstaja Slovenija in zgubljeno kot kura leta do sosednjih šalterjev (2 x) in sprašuje kaj je to za ena država in kako je možno, da ne rabiva vize (vsaj predhodne ne - ob vstopu dobiš 90 dnevno turistično). Ko ga kolegi pomirijo pa je že izgledalo, da hoče svoj čas namenjen malici izkoristiti za debato o Sloveniji.  Ob čakanju na brata stojim za uradnikovo kabino in si z zanimanjem ogledujem potek slikanja in pobiranja prstnih odtisov na njegovemu ekranu. Po 20 sekundah opazovanja že pritečeta dva policaja in se začneta dreti name jaz pa seveda takoj kot, da nimam dveh razredov osnovne šole nič ne vem.

Končno naprej še do letala za Miami (MIA).  Mali se nekaj pritožuje, da bi kadil ampak povsod prepovedano kaditi tako da ga komaj prepričam naj zdrži še 3 ure.  Z tako malimi razlikami med leti seveda takoj sedeva na letalo za Miami nakar po pol ure čakanja končno pove kapitan da je računalnik spustil dušo. Pomirjeno nas prepriča da dobimo novega čez pol ure in da čez 45 minut že odletimo. No, po 1.5 ure žalostno pove, da je letalo absolutno crknilo in da se moramo iskrcati (doda še da bo več informacij na vratih E41).  Tam ni bilo nikogar in po 10 minutah se prikaže mlada punca, ki je že kar vnaprej vedela kaj jo čaka. Horda besnih američanov jo je napadala z vprašanji in pritožbami. Drama se je povečala, ko je neka potnica (prej je bila v poslovnemu razredu) na vsak način hotela ekskluzivno letalo ter klicarila na nevemkatere pisarne od AA. Po tri četrt ure te rahle komedije pa seveda ves čas za njo vrsta, ki se ni premaknila ampak je končno za rešitev poskrbela gospa z dvema otrokoma in jo lastnoročno vrgla z šalterja in napizdila.

Po treh urah končno na novemu letalu (menda redkost, da je rezervno na voljo) ampak spet zaplet saj smo eno uro čakali v vrsti za vzlet. Preostale tri ure so bile daljše kot ves let čez Atlantik. Pred vzletom sem poklical še svojega taksista v Miami da zamujamo in bom razumel če ga ne bo.

Pot iz letala do prtljage na letališču je bila daljša kot običajno prehodim v celemu tednu.

Spet sledi presenečenje saj me na prevzemu prtljage čaka moj taksist z mojim imenom napisanemu na listu papirja. Vsaj nekaj se izide tako kot se mora.

Nadaljevanje sledi…

 

Sam dnevno spremljam kar nekaj blogov in velikokrat sem slabe volje ker ni mogoče nič novega napisano. No sedaj jasno pri sebi vidim, da enostavno ni idej in časa nekaj napisati, zatorej res pohvala tistim, ki jim uspe sproducirati vsaj en zapis na dan. Sam osebno blog pišem kot ene vrste svoj dnevnik, kamor zapisujem stvari, ki se mi zdijo dokaj nevtralne saj se nočem spuščati v politične debate (vsakič se ubadam s to skušnjavo). Naslednja misel, ki se mi pojavi je, da sem dolgočasen in da se mi enostavno nič ne dogaja. Objave o mojih “osebnih” ocenah filmov še pridejo enkrat v paketu, saj si jih zapisujem tedensko ampak sem enostavno priznam prelen, da jih vržem na net (res da pogledam približno 300 filmov in še več nadaljevank letno ampak nekatere res niso vredne niti črke zapisa).

V upanju na bolj “frekventno” prihodnost…..jest

 

Živim ravno v sredini območja kjer divjajo poplave amak na srečo v Poljanski dolini, ki je le streljaj oddaljena od Selške doline in Cerkna.

K sreči je pri nas zmanjkalo samo elektrike (od 17:00 do 20:25) ampak, ko človek gleda hrib za hišo si ne more pomagati, da ne bi pomislil na kakšno tragedijo v posočju.

Od začetka devetdesetih ( 1 November nevemkateregaleta) na “našemu” koncu kaj hujšega verjetno še nismo doživeli.

Berem forume in komentarje blog-ov in glavna debata je ta, da se je sesula Bolnica Franja in temu sledi standarden spor beli-rdeč in se zamislim kje hudiča jaz živim?

Dobro pač komentarji blog-ov in forumi niso celotna populacija ampak verjetno predstavljajo neko “anketno” populacijo in ko vidiš, da sploh ni važno kaj se dogaja okrog nas je še zmeraj najbolj važno ali si bel ali rdeč.

Point je, da me jezi ker ljudi boli k…. za vse razen za “stare” (pogrete) zdrahe