občasni zvezek

Končno je napočil dan, da se odpeljeva na Key West z vmesnim postankom v Marathonu, kjer naj bi se dobili z Klavdijo, ki sva jo spoznala prejšnji večer na srečanju Slovenskega društva.

Očitno je že jutranja napoved na lokalni TV postaji glede zastojev na I-95 in Dolphin Express Way potolkla vse upanje na kakšen hiter prihod do cilja današnje poti , saj sva jo ubrala kar po “stari” cesti (1) skozi Downtown v upanju na hitrejši preboj. No le tu ni bilo nič bolje saj sva za 220 km potrebovala 4 ure. K sreči Klavdija vstaja bolj pozno tako da sva jo opoldne takorekoč vrgla iz postelje.  Verjetno posledica prejšnje noči in pa večernega delovnega časa v lokalni restavraciji. Ker njen fant dela v dopoldanskih urah se sami odpravimo v bližnjo restavracijo na kosilo, ki ga midva preskočiva zaradi enormnih količin burgerjev pokonzumiranih med potjo. Vmes spoznamo še njeno sostanovalko in stanodajalko (vse v eni osebi), ki je nadvse prijazna. Klavdija je biologinja in navdušena ljubiteljiva delfinov in tudi le ta ljubezen poleg fanta iz Guatemale jo je pripeljala na drugi konec sveta v želji po izpolnitvi svojih ciljev.

Po kosilu in krajši “čik-pavzi” na +40°C se odpravimo k njej domov na pivo. Spet Laško saj je Klavdija prejšnji večer pokupila skoraj celotno zalogo, ki je bila na voljo. Med vsesplošno debato sledi klic presenečenja s strani sostanovalke, ki meni da sva z bratom sumljiva in nikakor ni mogoče da ostaneva pri njih do naslednjega dne saj ji ni jasno kako lahko povabiš nekoga , ki ga poznaš samo par ur (ja ti američani mislijo da smo vsi teroristi). No pa le ne bova prespala do drugega dne pa saj niti ni bilo planirano 100% (imela sva namen iti na dopoldansko potapljanje s cevjo in popoldanski skok s padalom) sicer sem pa v Miami-ju pozabil tablete proti bolečinam tako da drrugi dan itak ne bi bil za “akcijo”. Kakšen odhod do Key West-a je bil skoraj nemogoč saj je čas prehitro zbezljal zato je sledil samo sprehod po “Old Seven Mile Bridge” skoraj do Pigeon Key, kar je bilo čisto zadovoljivo.

V Miami sva se vrnila ob desetih zvečer in vsa želja po vožnji me je minila, sploh zato ker je bil v planu obisk Cape Caneveral-a ob izstrelitvi Atlantis-a (STS-122).