občasni zvezek

Teh par dni na ladji je čisto dovolj in vsekakor navkljub njeni velikosti sploh ne veš kaj bi še počel. Zadnji dan dobim v sobo bone za plačilo napitnin osebju, ki jih z veseljem pustim “pospravljalcu” svoje sobe saj se je res potrudil. V vseh teh dneh sva tudi uspela poskusiti vsako vrsto hrane ki je na voljo na ladji ampak kljub izjemni kvaliteti le te jo kakšna krvavica z zeljem nese za celo dolžino.
Tudi ladjar se zaveda da mora izkoristiti še zadnje zaloge denarja pri gostih zato zadnji dan potekajo masovne razprodaje vse robe s povdarkom na nakitu in urah. Vsekakor sem opazil da so američani totalno nori na ti. “duty-free” zadeve saj je pri njih davek (za nas DDV) tam v povprečju 7% medtem ko je v Kanadi okrog 14% ( ves čas so se smejali Kanadčanom kakšni reveži so).
V prejšnjih dneh sem med osebjem opazil državljane vse bivše SFRJ (tudi Slovenca). Že prej me je zelo zanimalo koliko se zasluži za delo na taki križarki in gospod z Filipinov (dela v Sky Bar) mi je razložil da z polletnim delom na ladji zasluži toliko da si doma kupi zemljo in hišo - natakarji imajo fiksno napitnino ki jim pripada in se nahaja že na računu zato se posebej potrudijo za animacijo gostov). Denar pa ni vse saj ti ljudje delajo večinoma 12 ur in več dnevno in naprimer pred mojim vkrcanem na ladjo se so 10 ur prej prišli z gosti iz Europe medtem ko bodo ob našemu izkrcanju čez 8 ur odšli proti Mehiki.

Zadnji dan izkoristiva za sončenje in poležavanje saj sva že res sita vsega tako da se tudi spat odpraviva ob 20 uri.
Navodila na ladji so za naslednji dan takšna da je potrebno svojo prtljago spakirati in postaviti pred vrata sobe tako da bo zjutraj na voljo na “baggage claim-u” v pristanišču. Obstaja pa tudi varianta “fast check-out” kjer vse tovoriš sam (maksimalno 2 kosa prtljage) in se lahko izkrcaš kot prvi.

Dan: 8

Pokonci ob 06:30.
Takoj nekaj pojest in pripravit za odhod.
Vsi ki kvalificirajo za “fast check-out” se morajo zbrati v tretjemu nadstropju v kljunu ladje.
Svojo robo z lahkoto pritovoriva do tja medtem ko se kalvarija šele prične ob obvestilu da se moramo izkrcati na zadnjih vratih ladje. Masovna gruča ljudi oddrvi proti zadnjemu delu ladje in na stopnicah iz tretjega v prvo nadstropje preživimo pol ure.
Ameriški cariniki prav nič ne težijo, dobim samo novo podaljšanje turistične vize (spet 90 dni od začetka).

Ob izhodu iz stavbe se odločava ali pokličeva najinega “starega” izraelskega taksista ali najameva novega. Opravim par telefonskih klicev, predvsem v službo kjer preverim status zadev, ki me čakajo (Ko se vrnem domov dobim račun za Mobitel v vrednosti 110 EUR kar sploh ni veliko za prvi teden klicarjenja).
Odločiva se da vzamev prvega taksista na voljo in že naju pelje proti Budget Rent-a-Car, ki se nahaja približno 4 km stran od pristanišča.
Ker sva tam malce prezgodaj morava počakati pol ure da naa avto dostavijo iz bližnjega FLL letališča.

Vmes sledi kratka debata z lastnikom Budget posredništva, ki še vedno misli da je pri nas vojna. Po dolgi obširni predstavitvi Slovenije je ves pomirjen čeprav se mi zdi da pojma nima kaj sem mu razložil.
Po pol ure prispe najin Ford Mustang Letnik 2008? ki ima na števcu komaj 11 milj (torej čisto nov). Ker je že kar nekaj časa od kar sem se vozil z avtomatiki takoj naredim eno vajo da preprečim svoji levi nogi da bi pritiskala na sklopko.

Bratcu vržem v roke printe iz google maps i pa svoje stare zemlevide Miamija in ga določim za navigatorja.

Uf, kakšna napaka saj mali nima pojma kako deluje ameriški sistem in zaboga nima tudi pojma kaj pomeni “SW 203rd Road”.

Nadaljevanje sledi……….