občasni zvezek

Končno kopno, ker te ladje sem počasi že sit saj čeprav je zadeva kolosalna in res nudi neskončno možnosti za zapravit čas (in denar) pa komaj čakam, da vidim kaj dogaja v Rastaland-u.

Tam okrog osme ure zjutraj pristanemo in vreme ni nič kaj obetavno. Sicer res prava pasja vročina ampak na momente pade kakšna kaplja dežja. Odločiva se da se izogneva največjemu navalu sopotnikov na obalo in tja odideva malce kasneje. Namreč nisva se prijavila na nobeden izlet tako da se nama nikamor ne mudi.

Na ladji so naja založili z načrti mesta ter katere trgovine predlagajo za nakupovanje (seveda od teh trgovin dobijo določen procent od prodaje), ki pa so povečini dražje kot ostale “nepriporočene”.

Sam sem pred odhodom poizvedoval o potrebnih vizah (naj bi se dobila v pristanišču) ampak začuda za vstop na otok ni bil potreben prav nikakršen dokument. Po prvih 50 metrih od pomola naju takoj napade “pooblaščeni” turistični delavec in ponuja vse po vrsti. Prav šokiran je ko ga prosim naj pokaže kje je prva gostilna, ker me niti najmanj ne vleče gledat hiše Boba Marleya. Sem se ga že 10 x preposlušal na ladji pa tudi kakšen ljubitelj nisem.

Po pivskemu ogrevanju se odpraviva v mesto (par 100 metrov stran) in ugotoviva da skoraj nikjer nikakršnega turista z ladje. Nek par iz Texasa (skupaj smo prežurali prejšnji večer) me opozori na ogromno število kraj tako da si sploh ne upam potegniti kamere na dan. Seveda so belci turisti in vsaka druga oseba ki jo srečaš na ulici ti ponuja travo, hašiš, taxi, ženske,….. kar hočeš. Prav nadležni so in se ne pustijo pregnati. Na brzino zapraviva 300 USD in se odpraviva nazaj proti ladji. Nekje vmes naju obstopi par tipov, ki skoraj zahtevajo da se vsedeva v taksi in se pustiva peljati do neke kvazi turistične znamenitosti. Po 10 minutnemu izvijanju se dogovorimo da se dobimo čez 20 minut v pristanišču - ja pa še kaj. Verjetno je Ocho Rios res malce preveč turističen in nasilen ampak meni ni bil všeč.

Mali za darilo sodelavcu kupi Bob Marley Rizle in to je povod da ga pred vstopom na ladjo skoraj slečejo in v nedogled zaslišujejo kaj bo kadil v teh “papirčkih”. Na srečo ni panike saj itak nimava nič tako da ni panike.

Še hitra slika na pomolu in spet sva nazaj na ladji.

Nadaljevane sledi………….