občasni zvezek

V času od zadnje objave sem najmanj 30x odprl program Qumana, od kjer pišem objave, ampak nikoli mi ni uspelo do konca spraviti ničesar.

Ves čas se nekaj dogaja. Ta teden Jon Bon Jovi na Dunaju, prejšnji teden Pariz, še prej Praga in še cel kup letanja po sosednjih državah tako, da rajši spim ali berem knjige, kot pa visim za računalnikom.

Jon Bon Jovi je res fenomenalen, ga poslušam že 15 let in končno mi je uspelo iti na koncert. Presegel vsa pričakovanja. Izvedba in zvok na vrhuncu, si skoraj upam trditi da boljše kot na CD-ju, čeprav sta 2 uri minili prehitro (ko človek uživa čas leti).

Predskupina Sunrise Avenue tudi čisto presenečenje.

Pariz prav tako prijetno presenečenje čeprav spet pomanjkanje časa za Louvre in Versaille. Bolj kot ne sem se samo na hitro sprehodil čez.

Praga se lahko zahvali samo arhitekturi da je še zanimiva kajti počasi se spreminja v USA kolonijo.

Nazaj do naslova in sicer kolega iz Barcelone mi je poslal informacijo o ugodnih letalskih kartah družbe CLICKAIR. Reklamirajo povratno letalsko karto za 43 EUR. Sicer je malce pogojeno z datumom ampak vsekakor jaz grem za 120 EUR (tja in nazaj z vsemi taksami), kar je še zmeraj poceni.

Zaključek USA ture pa kdaj naslednjič!

 

Zjutraj se vsa podrta po dolgotrajni vožnji prejšni večer prebudiva ob trkanju sobarice, ki hoče pobrati brisače namenjene za pranje. Ker je vsake toliko časa potrebno “odklopit” (sploh če si na “dopustu”) se že prejšnji večer odločiva da je danes dan za poležavanje na plaži.

Po “uničenju” zalog Corone, ki so bile še v hladilniku, kot dva polža odlezeva na plažo kjer naju takoj oskubijo za 4 USD vsakega za ležalnik z debelo podlogo. Ni variante da ne prideva domov brez “barve” zato ponosno usmeriva ležalnike direktno proti soncu da bi le čimprej porjavela. Občasno mir moti hrup iz sosednjega gradšišča kjer se gradi Trump Plaza

Mega blok kjer so stanovanja na voljo za borih 1M USD.

V decembru ga tukaj sonce res žge saj je Atlantik res toplejši kot SLO, ali HR morje. Ker ves čas malce pihlja niti ne opaziva moči sonca tako da prespiva okroglih 6 ur na ležalnikih, posledice pa opaziva šele naslednji dan ob pogledu v ogledalo kjer se jasno vidi odtis moje roke preko trebuha (seveda poleg ekstremne občutljivosti kože - z drugimi besedami “ožgan k kurba”).

 

Končno je napočil dan, da se odpeljeva na Key West z vmesnim postankom v Marathonu, kjer naj bi se dobili z Klavdijo, ki sva jo spoznala prejšnji večer na srečanju Slovenskega društva.

Očitno je že jutranja napoved na lokalni TV postaji glede zastojev na I-95 in Dolphin Express Way potolkla vse upanje na kakšen hiter prihod do cilja današnje poti , saj sva jo ubrala kar po “stari” cesti (1) skozi Downtown v upanju na hitrejši preboj. No le tu ni bilo nič bolje saj sva za 220 km potrebovala 4 ure. K sreči Klavdija vstaja bolj pozno tako da sva jo opoldne takorekoč vrgla iz postelje.  Verjetno posledica prejšnje noči in pa večernega delovnega časa v lokalni restavraciji. Ker njen fant dela v dopoldanskih urah se sami odpravimo v bližnjo restavracijo na kosilo, ki ga midva preskočiva zaradi enormnih količin burgerjev pokonzumiranih med potjo. Vmes spoznamo še njeno sostanovalko in stanodajalko (vse v eni osebi), ki je nadvse prijazna. Klavdija je biologinja in navdušena ljubiteljiva delfinov in tudi le ta ljubezen poleg fanta iz Guatemale jo je pripeljala na drugi konec sveta v želji po izpolnitvi svojih ciljev.

Po kosilu in krajši “čik-pavzi” na +40°C se odpravimo k njej domov na pivo. Spet Laško saj je Klavdija prejšnji večer pokupila skoraj celotno zalogo, ki je bila na voljo. Med vsesplošno debato sledi klic presenečenja s strani sostanovalke, ki meni da sva z bratom sumljiva in nikakor ni mogoče da ostaneva pri njih do naslednjega dne saj ji ni jasno kako lahko povabiš nekoga , ki ga poznaš samo par ur (ja ti američani mislijo da smo vsi teroristi). No pa le ne bova prespala do drugega dne pa saj niti ni bilo planirano 100% (imela sva namen iti na dopoldansko potapljanje s cevjo in popoldanski skok s padalom) sicer sem pa v Miami-ju pozabil tablete proti bolečinam tako da drrugi dan itak ne bi bil za “akcijo”. Kakšen odhod do Key West-a je bil skoraj nemogoč saj je čas prehitro zbezljal zato je sledil samo sprehod po “Old Seven Mile Bridge” skoraj do Pigeon Key, kar je bilo čisto zadovoljivo.

V Miami sva se vrnila ob desetih zvečer in vsa želja po vožnji me je minila, sploh zato ker je bil v planu obisk Cape Caneveral-a ob izstrelitvi Atlantis-a (STS-122).

 

Sva ugotovila da sva se polenila ampak danes je na seznamu kar nekaj stvari.

Že par let berem strani Slovenskega društva na Floridi http://www.slovenskapalma.org/ katerega “motor” je Silvester Subotnjicki, ki je sicer doma iz Radovljice a se že par let živi na Floridi (prej na Kostariki).

No ravno ta dan je organizirano zadnje srečanje Slovencev v 2007  na Floridi zato je v planu obisk, da vidimo kaj ustvarjajo.

Ker je srečanje šele v popoldanskih urah se z malim odpraviva na največje srečanje starodobnih avtomobilov na Floridi, ki je potekalo v Fort Lauderdalu. Nekje okrog 500 klasičnih ameriških avtomobilov v vseh vrstah izvedbe do čistih originalov pa do nenormalno predelanih strojev.

Sam niti nisem pretiran ljubitelj avtomobilov ampak zadeva je bila res paša za oči.

Sledil je obisk srečanja  http://www.slovenskapalma.org/ s katerim sva res imela nekaj težav saj sva se vozila v krogih okrog pravega naslove in se spraševala kako je mogoče da manjka 10 hišnih številk.

Bila sva med prvimi in takoj je padlo Laško pivo. Kot stalen potrošnik Laškega piva me nalepka na steklenici ni prepričala da je zadeva narejena v Sloveniji.

V roku ene ure se je zbrala druščina starih in mladih ki ali stalno živijo v USA ali pa samo na začasnemu delu/študiju.

Seveda cel večer poje samo harmonika in zadeva me je prijetno presenetila prav tako pa dejstvo da je na Floridi toliko Slovencev.

Takoj so bila sklenjena poznanstva in izdelani načrti za naslednje dni (nekaj tudi že tisto noč).

Video dodam naslednjič,…

 

Ruma je bilo zadosti za par let dokler ne pozabim prejšnje noči.

Zjutraj sva se odločila, da poskusiva nekaj spravit iz kava avtomata, ki se je nahajal v najini kuhinji. Ugotovila sva super recepturo, ki naredi vsaj pribliček naši kavi in sicer z hkratno uporabo dveh filtrov in poleg prve runde prelivanja vroče vode čez filter še eno rundo s kavo iz prve. Žal je na koncu vse skupaj še zmeraj podobno kava nadomestku iz cikorije (kar verjetno tudi je). Vsekakor bo potrebno najti lokal kjer strežejo kubansko kavo.

Okrog poldneva sva se s težavo (učinki ruma od prejšnjega večera še niso spustili) odpravila proti Miami Sea Aquarium.

Predstave so super ampak ko  sem danes iskal filmčke na temo omenjenega akvarija pa sem našel sledečega, ki mi je dal misliti:

 

Torej cena za takšen avto znese 613 USD (zavarovanje znese skoraj pol cene) za 9 dni.

Pozabil sem še povedati da na jutro odhoda z ladje v sobo dobiš račun za vse storitve na ladji (predvsem pijačo v gostilnah in karkoli pač zapravljjaš) ki je v najinemu primeru znesel 421 USD.

Najin hotel se je nahajal na 184 street  North Miami Beach ampak ravno ta ulica je manjkala. Sita vsega se ustaviva v Publix-u, da si nabaviva hrano in pijačo. K sreči mali takoj ob izhodu iz trgovine opazi da se hotel nahaja na drugi strani ceste zato je vsa negotovost mimo.

Vavčer, ki sem ga dobil pri Odklop-u deluje brez problema in takoj nama dajo sobo št.: 156.

Ker je za nama utrujajoč dan se odločiva da večer v hotelu preživiva v uničevanju  ruma, ki sva ga nabavila na Jamajki, kar pa se izkaže za zelo slabo odločitev…….

Nadaljevanje sledi………..

 

Izjemna igralska zasedba (Viggo Mortensen, Naomi Watts, Vincent Cassel in Armin Mueller-Stahl), ki prikazuje spletke in neusmiljen svet ruske mafije v Londonu.

Film se odvija zelo počasi ampak žal nasprotno postreže tudi z zelo kratkim zaključkom.

Ocena: 8.5/10

 

Teh par dni na ladji je čisto dovolj in vsekakor navkljub njeni velikosti sploh ne veš kaj bi še počel. Zadnji dan dobim v sobo bone za plačilo napitnin osebju, ki jih z veseljem pustim “pospravljalcu” svoje sobe saj se je res potrudil. V vseh teh dneh sva tudi uspela poskusiti vsako vrsto hrane ki je na voljo na ladji ampak kljub izjemni kvaliteti le te jo kakšna krvavica z zeljem nese za celo dolžino.
Tudi ladjar se zaveda da mora izkoristiti še zadnje zaloge denarja pri gostih zato zadnji dan potekajo masovne razprodaje vse robe s povdarkom na nakitu in urah. Vsekakor sem opazil da so američani totalno nori na ti. “duty-free” zadeve saj je pri njih davek (za nas DDV) tam v povprečju 7% medtem ko je v Kanadi okrog 14% ( ves čas so se smejali Kanadčanom kakšni reveži so).
V prejšnjih dneh sem med osebjem opazil državljane vse bivše SFRJ (tudi Slovenca). Že prej me je zelo zanimalo koliko se zasluži za delo na taki križarki in gospod z Filipinov (dela v Sky Bar) mi je razložil da z polletnim delom na ladji zasluži toliko da si doma kupi zemljo in hišo - natakarji imajo fiksno napitnino ki jim pripada in se nahaja že na računu zato se posebej potrudijo za animacijo gostov). Denar pa ni vse saj ti ljudje delajo večinoma 12 ur in več dnevno in naprimer pred mojim vkrcanem na ladjo se so 10 ur prej prišli z gosti iz Europe medtem ko bodo ob našemu izkrcanju čez 8 ur odšli proti Mehiki.

Zadnji dan izkoristiva za sončenje in poležavanje saj sva že res sita vsega tako da se tudi spat odpraviva ob 20 uri.
Navodila na ladji so za naslednji dan takšna da je potrebno svojo prtljago spakirati in postaviti pred vrata sobe tako da bo zjutraj na voljo na “baggage claim-u” v pristanišču. Obstaja pa tudi varianta “fast check-out” kjer vse tovoriš sam (maksimalno 2 kosa prtljage) in se lahko izkrcaš kot prvi.

Dan: 8

Pokonci ob 06:30.
Takoj nekaj pojest in pripravit za odhod.
Vsi ki kvalificirajo za “fast check-out” se morajo zbrati v tretjemu nadstropju v kljunu ladje.
Svojo robo z lahkoto pritovoriva do tja medtem ko se kalvarija šele prične ob obvestilu da se moramo izkrcati na zadnjih vratih ladje. Masovna gruča ljudi oddrvi proti zadnjemu delu ladje in na stopnicah iz tretjega v prvo nadstropje preživimo pol ure.
Ameriški cariniki prav nič ne težijo, dobim samo novo podaljšanje turistične vize (spet 90 dni od začetka).

Ob izhodu iz stavbe se odločava ali pokličeva najinega “starega” izraelskega taksista ali najameva novega. Opravim par telefonskih klicev, predvsem v službo kjer preverim status zadev, ki me čakajo (Ko se vrnem domov dobim račun za Mobitel v vrednosti 110 EUR kar sploh ni veliko za prvi teden klicarjenja).
Odločiva se da vzamev prvega taksista na voljo in že naju pelje proti Budget Rent-a-Car, ki se nahaja približno 4 km stran od pristanišča.
Ker sva tam malce prezgodaj morava počakati pol ure da naa avto dostavijo iz bližnjega FLL letališča.

Vmes sledi kratka debata z lastnikom Budget posredništva, ki še vedno misli da je pri nas vojna. Po dolgi obširni predstavitvi Slovenije je ves pomirjen čeprav se mi zdi da pojma nima kaj sem mu razložil.
Po pol ure prispe najin Ford Mustang Letnik 2008? ki ima na števcu komaj 11 milj (torej čisto nov). Ker je že kar nekaj časa od kar sem se vozil z avtomatiki takoj naredim eno vajo da preprečim svoji levi nogi da bi pritiskala na sklopko.

Bratcu vržem v roke printe iz google maps i pa svoje stare zemlevide Miamija in ga določim za navigatorja.

Uf, kakšna napaka saj mali nima pojma kako deluje ameriški sistem in zaboga nima tudi pojma kaj pomeni “SW 203rd Road”.

Nadaljevanje sledi……….

 

Ja mnogim so Kajmanski otoki poznani kot “tax-free paradise” in res je da sem bil tam zaradi nekih posebnih opravkov, ki pa niso pomembni.

Totalno nasprotje Jamajki saj tukaj kot v bivši Angleški koloniji oziroma protektoratu res srečate čisto evropsko kulturo (s pridihom Avstralije). Avtopark je ameriški medtem ko se vozi značilno po angleški levi strani ceste. V primerjavi z Jamajko je otok pravi biser (ne bi verjeli ampak vse je ceneje kot na Jamajki).

Po 7-mile beach in Hard Rock Cafe greva še po nakupih kjer si nadomestim Big Tic z

Medtem ko jaz kupujem poceni robo se američani naslajajo ob poceni (za reveže je že 7% ameriškega davka preveč -poglejte svoj prispevek rodni Sloveniji) robi. Večinoma gre za zlato, diamante in ure,..

V zalivu je hkrati “parkiranih” 5 križark kar v povprečju znese 15 000 turistov. Prav tako za vstop na otok ni potrebna nikakršna dokumentacija.

Zadnji moment pred iztekom se vrneva na ladjo…..

 

Končno kopno, ker te ladje sem počasi že sit saj čeprav je zadeva kolosalna in res nudi neskončno možnosti za zapravit čas (in denar) pa komaj čakam, da vidim kaj dogaja v Rastaland-u.

Tam okrog osme ure zjutraj pristanemo in vreme ni nič kaj obetavno. Sicer res prava pasja vročina ampak na momente pade kakšna kaplja dežja. Odločiva se da se izogneva največjemu navalu sopotnikov na obalo in tja odideva malce kasneje. Namreč nisva se prijavila na nobeden izlet tako da se nama nikamor ne mudi.

Na ladji so naja založili z načrti mesta ter katere trgovine predlagajo za nakupovanje (seveda od teh trgovin dobijo določen procent od prodaje), ki pa so povečini dražje kot ostale “nepriporočene”.

Sam sem pred odhodom poizvedoval o potrebnih vizah (naj bi se dobila v pristanišču) ampak začuda za vstop na otok ni bil potreben prav nikakršen dokument. Po prvih 50 metrih od pomola naju takoj napade “pooblaščeni” turistični delavec in ponuja vse po vrsti. Prav šokiran je ko ga prosim naj pokaže kje je prva gostilna, ker me niti najmanj ne vleče gledat hiše Boba Marleya. Sem se ga že 10 x preposlušal na ladji pa tudi kakšen ljubitelj nisem.

Po pivskemu ogrevanju se odpraviva v mesto (par 100 metrov stran) in ugotoviva da skoraj nikjer nikakršnega turista z ladje. Nek par iz Texasa (skupaj smo prežurali prejšnji večer) me opozori na ogromno število kraj tako da si sploh ne upam potegniti kamere na dan. Seveda so belci turisti in vsaka druga oseba ki jo srečaš na ulici ti ponuja travo, hašiš, taxi, ženske,….. kar hočeš. Prav nadležni so in se ne pustijo pregnati. Na brzino zapraviva 300 USD in se odpraviva nazaj proti ladji. Nekje vmes naju obstopi par tipov, ki skoraj zahtevajo da se vsedeva v taksi in se pustiva peljati do neke kvazi turistične znamenitosti. Po 10 minutnemu izvijanju se dogovorimo da se dobimo čez 20 minut v pristanišču - ja pa še kaj. Verjetno je Ocho Rios res malce preveč turističen in nasilen ampak meni ni bil všeč.

Mali za darilo sodelavcu kupi Bob Marley Rizle in to je povod da ga pred vstopom na ladjo skoraj slečejo in v nedogled zaslišujejo kaj bo kadil v teh “papirčkih”. Na srečo ni panike saj itak nimava nič tako da ni panike.

Še hitra slika na pomolu in spet sva nazaj na ladji.

Nadaljevane sledi………….